Hočem biti fit mami!

Zadihana sem bila kot stara lokomotiva. Hropla sem kot strastni kadilec. Noge so bile težke kot železo.

Šok, totalni šok!!!! Če sem se še včeraj počutila fit in v formi in precej zadovoljna s svojo telesno pripravljenostjo, me je danes vrglo v tla. Pravzaprav na tla – ob kolesu sem nekaj časa hodila. Sramota!

Danes je petek. Precej sem že utrujena od celega tedna – v službi je bilo naporno, doma sem delala vsak dan še najmanj do enih zjutraj in se najmanj enkrat ponoči zbudila zaradi hčerkice, in prav vsak dan sem se udeležila najmanj ene vadbe. Telovadila sem vsako jutro! Ko sem danes prišla v pisarno, me je Barbara takoj vprašala, ali sem zelo utrujena. »Seveda sem!« Sem ji odgovorila. »Pa še nekaj je – danes je moje edino jutro ta teden, ko nisem še nič telovadila.« In prepričana sem, da je bila prav nevadba kriva za moj utrujeni videzu – ko sem se v pisarni prikazala po vadbah, sem bila že zelooo zbujena, vesela, zadovoljna sama s seboj in nabita z endorfini – hormoni sreče. Prepričana sem, da je to tisto, kar nam daje svež in vesel videz. In še nekaj – tudi službeno delo steče po vadbi veliko hitreje in lažje!

Potem pa sem morala na tiskovno konferenco na Ljubljanski grad Pred odhodom iz pisarne sem hotela še nekaj dokončati in seveda se mi je potem že strašno mudilo! Pedala sem vrtela kot za stavo in že preden sem v ledenem, z meglo prenasičenem jutru prikolesarila do vznožja hriba, sem bila zadihana. Ko pa sem začela pedala porivati v hrib, se mi je čeljust potegnila do kolen. Ker ni šlo nikamor! Vsa zasopla sem se trudila s svojim mestnim kolesom pripeljati v hrib, seveda čim prej, da ne bi zamujala, a ni šlo! Sestopila sem kar dvakrat in hitela porivati kolo proti cilju. Misli so mi švigale levo in desno, gor in dol, naprej in nazaj, in nič mi ni bilo jasno. Brez kondicije nisem. Sem brez hribovske kondicije? Očitno. Kaj je z mojimi pljuči? Je bil kriv mrzel zrak ali bom morala na trening v višine? Zanimivo, peljala sem se prav na predstavitev novosti na Voglu (zato sem si tudi izposodila bohinjsko kravico na kolesu;) in Pokljuki. In – hvala bogu za žičnice, ki me bodo vlekle v hrib.

Takoj ko je hčerkica zvečer zaspala, sem šla vpisovat svoja polja v Mobilni fitnes. Tisto mučno kolesarjenje mi sicer ni dalo kaj dosti, seštevek vsega – torej tudi poti v službo in domov pa je vseeno nanesel 11 polj. In potem mi ženski firbec ni dal miru in sem pogledala, koliko nanese en od mojih najljubših športov, na katerega so me nenehno spominjali na novinarski konferenci – smučanje. Če smučam cel dan – torej od devetih do štirih, prav gotovo preživim med zavoji tri čiste ure. In veste, kako se splača smučati? 180 minut smučanja nanese kar 26 bonus točk. 26! V primerjavi s kolesarjenjem – 180 minut: 19 bonus polj. Zdaj samo še držim pesti, da bom v družinsko življenje lahko čim bolj uvedla tudi smučanje. Če ne letos, pa drugo leto, ko bo moja mala zvezdica že lahko šla na tečaj.

Po vseh mojih in hčerkinih boleznih sem danes spet morala odpovedati vadbo v fitnesu! Tokrat si je virozo za nedoločen čas izposodil še najin najdražji in ostali smo v Zagrebu, saj takega res ne morem vleči v Ljubljano le zato, da bom lahko šla na fitnes (in kakšen bolj ali manj nujen sestanek).

Le kako in kdaj bom takole dosegla kondicijo izpred desetih let?! Brez premisleka sem obula stare superge, ki sem jih zadnjič namerno pustila tu, oblekla, kar mi je pač prišlo pod roke, hčerkico prepustila skrbnemu varstvu babice in šla teč na bližnji travnik. Zdaj vem, zakaj ga še niso prekrile hiše ali bloki – nekajkrat se mi je pošteno ugreznilo in mi zalilo čevelj, pa me niti malo ni ganilo, da sem le migala! Bolj me je motilo tisto, kar se je pretakalo po mojem želodcu. Preokusna hrana, s katero tašča vedno poskrbi, da pridemo z njenih obiskov debelejši za najmanj dva kilograma, me je tiščala v želodcu in me opominjala, da sem spet pojedla preveč. In kako močno sem pogrešala kakšno trim stezo (ki so jih baje podrli tudi na Rožniku!!!) ali vsaj Janezove napotke, kaj naj še počnem. Sicer se tekaških vaj od zadnjič še zelo dobro spomnim, a bi me fini Purgerji verjetno hitro odpeljali na poseben oddelek bolnišnice, če bi me videli teči nagnjeno nazaj, naprej, hopsati … Sicer pa nisem tako zelo pogrešala vaj za noge kot za preostalo telo. Hrbet, roke, trebuh. Celo uteži sem pogrešala.

Ko smo v Zagrebu, pa kljub temu, da sem uvedla vadbo tudi tu, namerno izpustim vpisovanja v polja Mobilnega fitnesa. Saj vem, da ni prav, in vem tudi, da bi morda pojedla kakšen kos preokusnih in prekaloričnih slaščic manj, ko nas na svojem domu razvaja tašča. Ampak dajte no – če bi iz veselja, da ste prišli na obisk, vam tašča vsakič spekla vsaj tri vrste slaščic – čokoladno torto, ker jo obožujete, potem pa še makovo in jabolčno baklavo in prekmursko gibanico, pa še nekaj bolj »zdravega« – jagodno torto s smetano – bi vihali nos? In ko bi samo poškilili v program, koliko točk nanese ena od teh stvari, bi raje zamižali na obe očesi. Po takem nažiranju je žal detox dieta vsaj tri dni po prihodu domov lahko le iluzija, saj tašča skrbno zavije vse slaščice, ki nam jih ni uspelo pojesti – in nam jih pripravi v prenosni hladilnik.

Kaj je lepšega, kot jutro začeti z jogo, potem pa pohiteti do Tivolija in ga nadaljevati s pohajkovanji po poteh, ki te vodijo po prebujajoči se naravi?

Verjetno s soncem obsijana namesto z ledeno meglo obtežena jutra, a verjemite mi, da sem tudi za taka jutra neznansko hvaležna, ker vem, da si jih ne more privoščiti vsakdo! Na srečo pa meni moja služba pohajkovanje ob devetih zjutraj dovoljuje. Za računalnik se tako usedem šele ob desetih, a tako polna energije, da verjetno hitro nadoknadim tisto urico uživancije med drevesi.

Nordijska hoja je nekaj posebnega. Čeprav sem že velikokrat opazovala, kako ‘cela’ Avstrija preživlja vikende s palicami v rokah, se mi je to še vseeno zdel bolj upokojenski šport. Ampak ko sem ga preizkusila, sem bila navdušena in sem začela Avstrijcem v svojih mislih le ploskati. Palice pomagajo, da se utrudiš manj. Obenem pa porabiš kar 40 % več energije, kot če bi hodil brez njih!!! Poleg tega mimogrede še krepiš trebušne mišice in bicepse in ker gre s palicami pač lažje v hrib kot brez njih, je motivacija za vzpon na bližnji hrib le še večja. In tako je na vrsti še rit …

Z zapestji, ki sta mi še na začetku moje vadbene poti močno nagajali (karpalni sindrom), smo postali veliko večji prijatelji – napredek je takšen, da sem že zelo prepričana, da operacija odpade. A pri nordijski hoji mi žal zelo nagajata. Nataša, naša nasmejana inštruktorica nordijske hoje, ki je obenem tudi diplomirana medicinska sestra, pa me je razveselila, saj pravi, da redni treningi pomagajo tako močno, da se lahko karpalnega zapestja celo znebiš. In začneš naokoli hoditi z zdravim zapestjem. To pa je nekaj!

Kakorkoli, na tem mestu se moram iskreno zahvaliti Mobilnemu fitnesu. Ker je v svoj paket vključil tečaj nordijske hoje in mi omogočil tečaj, ki mi je dal veliko več, kot sem pričakovala.

A mojemu paketu Mobilnega fitnesa tečejo zadnje minute. Priznam, kar malo me stiska pri srcu. Kako bo zdaj? Z Janezom bova končala najino trimesečno delo v fitnesu, konec pa bo tudi programa, prilagojenega le meni in moji prehrani ter telesni dejavnosti. Kljub vsem spodrsljajem in ignoriranjem sem se marsikdaj zadržala le zato, da mi ni bilo treba vpisovati mojih grehov. Zdaj mi je žal, da nisem bila bolj pozorna na vse, kar mi je Mobilni fitnes ponujal, da si nisem prebrala prav vsakega dobronamernega in spodbudnega sporočila, da nisem vedno vpisala tudi svojega razpoloženja in postala s programom res dobra prijateljica. Ker bi mi dal še več!

Končno sem se spravila k moji maserki Boži. Kar ne vzamem in ne vzamem si časa zase. Če se ne bi zavezala vam, dragi bralci, Mobilnemu fitnesu in Janezu, verjetno niti telovaditi še ne bi začela.

In kaj je rekla maserka, takoj ko me je zagledala? »Si ti shujšala?« Uau! Po tehtnici se ne pozna, po mišicah pa. Izostreno Božino oko je takoj opazilo, da se z mano nekaj dogaja.

Mobilni fitnes me prijazno spominja, da sem se odločila za preobrazbo, me spodbuja, bodri in me včasih o čem tudi pouči. Zadnjič sem že zjutraj dobila sms z naslovom – Ne pozabite na vodo! Oh, saj vem, že tisočkrat slišano, sem si rekla, a sem sms vseeno prebrala do konca. »S seboj vzemite steklenico vode in ko se vrnete, naj bo prazna.« Hvala za namig! Če bom imela vodo ob sebi, res ne bom pozabila piti, pa še videla bom, koliko v resnici popijem. In danes je v moji torbici tudi steklenička z vodo.

Tudi ko me je masirala, je rekla, da je razlika očitna – da je moj hrbet čisto drugačen, da sem pokurila kar precej maščobe, ki se je nabrala po porodu na njem, in da je z njo odplavalo tudi veliko toksinov.

Aja? Da se nabirajo v maščobi in me poleg špeha obkrožajo še strupi? No, saj logično je. Če je v celulitu, ki je špehnatega izvora, polno strupov, zakaj potem ne bi bilo strupov tudi v necelulitni maščobi?

Če pa smo že pri hrbtu: ker od začetka nosečnosti do prvega dne v fitnesu nisem naredila zanj skoraj nič, se mu je to že zelo močno poznalo! Delovne ure za računalnikom, pa nošenje otročička, dojenje … Tistih nekaj pozdravov soncu, ki mi jih je kdaj pa kdaj zjutraj uspelo narediti, so bili kot kapljica v morje. In na prvi vadbi v fitnesu sem videla, da je bil Janez kar malo razočaran. Mehke trebušne in zakrnele hrbtne mišice – na začetku je bilo res težko, pa še neskončno sram me je bilo, ko me je Janez z vrvjo moral vleči navzgor, da sva naredila tistih nekaj trebušnjakov. Zdaj ni več težko; trebušnjake večinoma delava z velikansko žogo, vaj za hrbet mi ni nikoli dovolj, ker je z daljšanjem ur za računalnikom vedno bolj začel trpeti in zahtevati svoje. Tudi Janez pravi, da je moj hrbet zdaj čisto nekaj drugega kot na začetku, kljub sedenju za računalnikom.

Uf, tole je pa bilo vroče jutro. Čeprav je megla dušila jesenski dan, so ga v hipu razsvetlili in ogreli sončni žarki v telovadnici z Erasmom. Latinskoameriški ritmi z energičnim vaditeljem so naredili svoje in že zjutraj sem plesala, telovadila, kurila kalorije, se smejala in se počutila mlada, v devetih nebesih (no ja, sanjarila sem o Braziliji) in se imela enkratno! To sončno vadbo morate preizkusiti vse, tudi tiste, ki ne zberete moči, ne najdete energije, sploh pa ne volje. Če vam latinskoameriški ritmi vsaj malo dišijo, vas bodo poživeli in vlili moč, da boste začele redno vaditi. Mislim celo, da vas bodo malce pomladili:=)

Muskelfiber? Ni ga, spet sem v kondiciji:):):). Zdaj se mi že zdi, da zmorem veliko število vadb, ki me sicer utrudijo, zahtevajo napor in kar nekaj potu, a se po njih ne počutim nič drugega kot odlično! Spet sem v formi, jutra večinoma začenjam v telovadnicah ali naravi, si nabiram bonus točke, krepim telo in svoje razpoloženje. V službo prihajam z malce slabe vesti (malo pozneje kot drugi), a polna energije, zagona za delo, pozitivnih vibracij in smejočega obraza. »Na kateri vadbi si bila pa danes?« Me sprašuje glavna urednica Cosmopolitana in se mi zraven smeji. Jaz pa navdušeno naštevam. Spremembe v mojem razpoloženju opažajo že vsi – od moža, radovednih sosed do sodelavcev in staršev ter seveda prijateljic, moj čarobni nasvet je vadba. Zjutraj dela čudeže. Še pred tremi meseci sem bila čisti nejutranji tip. Bala sem se, da vadb zjutraj sploh ne bom zmogla. Danes prisegam na vadbo pred službo in če je ni na urniku, mi kar nekaj manjka. Upam, da bo peklenski mraz pritisnil čim pozneje, da se bom vsaj v službo lahko čim dlje vozila s kolesom. Zjutraj me pot zbistri, ko se vračam domov, pa odžene vse tiste službene misli, me poživi in navda z novo energijo.



Otožnost, malce grenkobe, celo slabe vesti, ker sem samo navijala. Na tem tekaškem prazniku res moraš biti zraven in če si vsaj malo športnika, moraš odteči svoj krog! Če me drugo leto ne bo čakalo še kakšno novo bitjece, bom zraven! To si (in vam) obljubljam po tekaškem dnevu, nabitem s čustvi! Ja, maraton me dobesedno odnese in ko gledam vse, ki se trudijo in za katere navijam, zraven še malo pojokcam. Ker sem tako ponosna na njih! In ker si želim zbrati moči in biti del njih, kot sem enkrat že bila!

Ne vem, ali zato ker sem Janezu kmalu po tem, ko sva začela skupaj vaditi, rekla, da se bom udeležila maratona, ali zato ker je bil tak njegov program – zadnje čase sva veliko časa posvečala tekaškim vajam. Tudi Mobilni fitnes mi je zastonj(!) ponudil tekaškega trenerja, ki je pripravljal vse zainteresirane na Ljubljanski maraton, a žal mi ni uspelo priti niti enkrat – ker sem bila ob tisti urah hčerkina. Kakorkoli, vaje so krepile moje mišice in pljuča, naporne so bile tako, da sem naslednji dan pošteno čutila vse mišice, a odločila se vseeno nisem niti za deset kilometrov, ker sem prepričana, da za to potrebujem poleg tekaških vaj veliko pretečenih kilometrov. Žal – žal so moje nove superge za tek veliko več hodile po otroških igriščih in skakale po šumečem listju kot tekale po PST-ju.

Kakorkoli, vaje z Janezom v fitnesu so bile super – uporabne tudi za prihodnje maratone. Dale so mi vedeti, da lahko hitro napredujem, izboljšujem tehniko in obvladam telo. Moje karpalno zapestje včasih stavka, a vedno bolj se mi zdi, da če bom pridno vadila in shujšala, morda ne bom potrebovala operacije in bom 21 kilometrov pretekla brez opornice. A motivacija bo morala biti velika!

Ne, ni lahko. Prepričana sem bila, da bom hitro fit in motivirana in sploh in oh športnica, takoj ko se bom zares spravila v pogon. In da bo vse šlo gladko, tekoče in filmski ritki naproti, če bom imela osebnega trenerja. Ter da bo Mobilni fitnes le še dodatna spodbuda na poti proti sanjski postavi.

Morda bi tako tudi bilo, če ne bi bila mamica. Ali če bi imela na voljo servis z imenom Babi. Ali če mi ne bi bilo tako pomembno, da s hčerkico preživim vsako prosto minuto. Do prve viroze, ki me je zgrabila kakšen mesec in pol po tem, ko sem začela vaditi, je res kazalo, da bo šlo po načrtih. Takrat sem bila še prepričana, da bom na Ljubljanskem maratonu odtekla 21 kilometrov. Z dobrim rezultatom, se razume! Tudi apetit se je zmanjšal, slaščice sem kar uspešno zamenjala za sadje, ko se je prižgal alarm Sladkor, in čeprav nisem tekla najmanj dvakrat na teden ali odhitela na Šmarno goro, ko je mala spala, so me rezultati razveseljevali. Bolezen pravzaprav ni bila nič presenetljivega – pisanje člankov, lektoriranje in urejanje najmanj do enih zjutraj, ob šestih pa najlepša budilka na svetu – hčerkica. Seveda z vmesnimi nočnimi bujenji. Tudi vrtca takrat še nismo imeli … Velika napaka je bila, da med boleznijo nisem vpisovala zaužitega v Mobilni fitnes. Na začetku res nisem bila niti sposobna pogledati v zaslon, a ko sem bila toliko pri močeh, da sem lahko preletela e-sporočila, bi morala začeti tudi vpisovati in šteti polja, namesto da sem se tolažila s čokoladicami.

Potem ko me je z vso silo zadela trebušna gripa, sem si rekla, da me bo vsaj očistila in da je to pravzaprav kazen za vse moje pregrehe. Očitno me ni izučila. In kot da je od takrat vse šlo samo še navzdol. Na fitnesu se je močno poznalo, da je moje telo oslabelo in da je moja kondicija šla na obisk nekam drugam. Utrujena sem bila še bolj, ker me je delo med boleznimi čakalo in sem morala nadoknaditi vse zamujeno. Hčerkica pa seveda iz dneva v dan bolj živahna, kadar ni bila bolna tudi ona (ko pa je bolezen, je servis mama na kvadrat nujen 24-ur na dan, očka je le za tolažbo – ko tudi on ni bolan, ker – ko se začne bolezen v družini z majhnim otrokom, je ta kot verižna reakcija. Domine z imeni mami-ati-hčerkica padajo kot za stavo).

Odkar sem se odločila, da bom postala fit mami, me ponudbe za preizkuse različnih vadb čakajo na mobilniku in računalniku. Ker sem radovednica, bi seveda rada preizkusila vse in če ne bi bila tako okupirana s hčerko, bi se verjetno dvakrat na dan potila na najrazličnejših vrstah vadb. Globoko v sebi sicer že zdavnaj vem, kaj imam rada, kaj mi daje največ energije, a rada si dam priložnost in preizkušam. Ne sicer vadb, pri katerih te zraven tresejo razni novodobni hitro-topimo-maščobe stroji, temveč čim bolj naravni in moji duši prijetni športni izzivi. Na steni pred pisalno mizo imam nalepljen urnik, na katerem sta vsaj dve vadbi na dan. Včasih mi uspe iti res na dve, zjutraj, ko je mala v vrtcu, in ne prenaporni. Popoldne, ko sva lahko skupaj, nisem šla še niti na eno, razen med vikendom, ko je najin dan daljši. Zvečer me čakata nedokončano delo za službo in dom, zares sem hodila le na plesne delavnice, pa še to sem prav pri vseh kdaj manjkala, mala je nekajkrat celo šla z mano. Vse drugo še čaka na svojo priložnost in moj čas. Za ceno nekaj kilogramov preveč in brez tiste sanjske ritke? Ja.

Iskreno pa – morda mi to ne bi prineslo sanjske ritke, ozkega pasu, ploskega trebuščka in vitkih stegen, a če bi se držala polj, ki mi jih priporoča Mobilni fitnes, bi bila stvar popolnoma drugačna. In jaz vsekakor bolj zadovoljna sama s seboj! Čas je, da se močno vzamem v roke, upoštevam vse nasvete Mobilnega fitnesa in se že enkrat odpovem večernim prenajedanjem ob računalniku, ko pišem članke o zdravem življenju, in sladkarijam. Če ste z mano, se mi pridružite, morda nam bodo jamranje, kramljanje ali celo večerni tek pomagali.

P. S.: Tole pišem naknadno, pred spanjem. Kaj pa vem – ali me je motiviralo zgornje jamranje ali pa me je Savinina Face force joga res popolnoma zadela. Tako zelo, da sem prišla (jaz, ki vedno vse zamudim) eno uro prezgodaj – na ponovitveno vajo joge učvrstitev obraza. In tako intenzivno sem učvrščevala obrazne mišice, da zdaj čutim čisto vse, jutri pa mislim, da bom imela muskelfiber po ličkih, vekah, ob ustnicah, čelu. Medtem ko sem uspavala malo in se še kako zavedala svojega obraza, sem premišljevala, da je joga obraza res nujna za vse, ki hujšajo – takrat koža močno trpi in lička, bradica in celoten obraz, ki ga je prej napenjal špehec, splahnijo, na površje pa pridejo gubice in ovela koža … Torej nujna vadba za vse, ki s petimi kilogrami manj nočejo imeti pet let več. Sicer pa smo se na Face force jogi naučile še nekaj trikov za hujšanje, saj so globoko očiščevalne in spodbujajo presnovo. Tole naj bi izvajali pred vsakim obrokom:

S trebuhom globoko vdihnemo, da se močno napne. Ob izdihu ga začnemo v čim hitrejšem ritmu porivati navznoter, proti hrbtenici, ter hkrati potisnemo jezik čim bolj ven. Trebuh čez kakšni dve minuti popolnoma izpraznemo ob zvoku ‘aaaahhhh’.  Ja, sliši, pa tudi vidi se smešno, baje pa resnično deluje. Poskusiti ni greh, vsaj če smo same pred velikim krožnikom:).

Mi pa imamo srečo! Opel nas je povabil, da se z njihovo novo Merivo zapeljemo v Olimje na družinski vikend, juhu! In s seboj vzamemo vsak svoje kolo za zdravo telo – ki sem jih na nosilec, ki sem ga le izvlekla iz zadnjega odbijača, tokrat vstavila kar sama.

S sodobno kočijo

Zaradi posebnega sistema vrat (zadnja se odpirajo kot tista pri kočiji in tudi vstavljanje otroškega sedežka je bil zato mačji kašelj) in prostornosti malega enoprostorca je bilo že pakiranje nestresno. Vožnja po ovinkasti cesti z avtomatskim menjalnikom in na ergonomskih sedežih je počitek (Seveda sem hotela peljati (tudi) jaz, a na koncu je bil volan le njegov. No, jaz pa sem se malo spočila.), ki pa se je razpotegnil na tri dni užitkov in sproščanja v termah.

Prečudoviti wellness Orhidelia me je pomiril ter v meni prebudil najskrivnejše čute, me popeljal v svet s samo seboj in prebudil v meni razvajeno uživačko. Priznam – v estetskem, čutom posvečenem wellnessu sem si zaželela, da bi bila z možem sama. Vsaj za en dan.

Če s seboj ne bi vzeli koles, bi verjetno težko zapustili hram užitkov in estetike, čeprav so bile Olimje prejšnje leto zmagovalka med najlepšimi vasmi v Evropi. S kolesi smo se zapeljali do čokoladnice (pa sem spet nadomestila kalorije, ki sem jih pokurila s kolesarjenjem!), si ogledali samostanske vrtove in obiskali deželo pravljic in domišljije – kočo pri čarovnici (za otroke in odrasle nujna destinacija), ter globoko vdihnili zelene gozdove.

O tem, da je bil oddih pravi odklop od stresa, da sem v pol urice, ki sem si je ukradla zase, s savnanjem izločila nekaj strupov, s kolesarjenjem malce utrdila mišice, ki so jih pregnetli še vsi tisti vodni masažni bazeni, pa ne morem reči, da sem naredila kaj za vitkejše telo. Če ste bili kdaj v Sotelii, veste, o čem govorim! Odlična hrana, sladic toliko, da se mi je kar mešalo, in sem nujno morala poskusiti prav vse, čeprav sem potem zmazala (le?!) tisti dve, ki sta mi bili res najbolj všeč. Ja, popolnoma neekološko, požeruško in … ja, zelo me je sram! A takega vikenda si še nisem privoščila.

V Mobilni fitnes spet nisem vpisovala – ker me je bilo sram celo pred računalniškim programom! Madonca, res se moram vzeti v roke, če nočem biti zadebeljena mama namesto fit mamice!

Bila sem popolnoma utrujena, brezvoljna, za nikamor in za nič, a ker vam moram tukaj opisati kaj novega in ker sem bila nekje globoko pod vsemi tistimi nebi nebi nebi nebi vseeno malo radovedna, kakšna je nova vadba pri Savini, sem se le spokala do City joge.

Velika dvorana je bila nabito polna pozitivne energije žensk, ki so že eno uro prej vadile jogo obraza. Da sem bila vsaj del popoldneva lahko s hčerkico, sem se jim pridružila na drugem delu – Savinini novi iznajdbi,  ki jo je izpopolnila s celim kupom strokovnjakov: od nevrokirurgov v Ameriki do dermatologov, taoističnih in jogističnih učiteljev idr. – FACE FORCE YOGO. Če sem bila pred dvema letoma navdušena nad jogo obraza, me je Face force yoga zadela. Dobesedno! Po prvem odmerku sem že odvisnica. Kako ne bi bila? S Savinino pomočjo sem zavrtela vse čakre v pravo smer, prebudila notranje organe, mimogrede pospešila pretok krvi in se nadihala, naredila vse tiste smešne vaje za obraz, da sem na njem spet začutila vse mišice, in se po dolgem času spet počutila malo lepšo.

Po zgornjem opisu vam verjetno ni čisto nič jasno, razen če ste bili že kdaj pri Savini.

Jaz sem hodila k njej na začetku nosečnosti na jogo lifting obraza. Bilo je zelo zanimivo iz vzpodbudno, z neverjetnimmi učinki – primerjali smo svoje fotografije na začetku in na koncu tečaja in razlike so bile očitne – a meni je bilo takrat tudi neverjetno slabo in prav zaradi tega verjetno naučenega nisem nikoli več vadila.

Na tistih vajah je bila Savina zelo radodarna tudi z raznimi očiščevalnimi tehnikami, a ker sem bila jaz v drugem stanju, mi je večino odsvetovala, so me pa zelo zanimale, saj sem si vedno želela poznati vaje, ki tako rekoč delajo čudeže (s čiščenjem telesa, spodbujanjem notranjih organov …).

K sreči je pogumna ženskica napisala knjigo, katere naslov je še bolj kontraverzen od njenih vaj: Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator. Romanček, kot ga še ni bilo in ga nikoli ne bo, čeprav prihaja že drugi del. Zgodba je fantastična, besedišče ravno prav predrzno. Kljub lahkotnemu naslovu pa svinčnika nisem mogla spustiti iz rok, saj je v njej toliko dobrih nasvetov za lepoto, zdravje, osveščanje, ki jih na njenih vajah nisem uspela zapisati … da sem si spet zaželela inštrukcij. In zdaj jih imam(o)!!!!

Savina je skupaj s strokovnjaki razvila vadbo, ki vključuje vse dimenzije resničnega pomlajevanja, ki ga dosežete s celovitim pristopom: združitvijo vaj za obraz, telo, obnovo hormonskega sistema, dihalnih metod in tehnik notranje alkimije.

V eni uri tistega popoldneva sem tako poskrbela čisto za vse: za čvrstejšo zadnjico, bolj raven trebuh, lifting vek, polnost prsi in ličk, brisala sem podbradek in vrečke ter si hkrati pognala žleze ter obnovila energijo notranjih organov. Domov sem se vrnila polna energije. Tudi zato, ker smo Savino prepričali, da pod njeno taktirko nadaljujemo vadbe enkrat tedensko!

Takšno razpoloženje je bilo popolno tudi, ko sem vpisovala prehrano v Mobilni fitnes, saj se je pri vpisovanju prav videlo, kdaj sem šla po dobre vibracije. Ker sem po njih hlepela le še po vodi in eni skodelici zeliščnega čaja.

Joga? Jaaaa, tudi tebe sem že močno pogrešala! Ves čas sem si govorila, da moram spet začeti izvajati asane, ki raztegujejo in krepijo moje mišice, me pomirijo in obenem napolnijo z energijo, ki me osrečujejo in ki me delajo ljubko in potegnejo iz mene najboljše, kot pravi moj mož.

Včasih sem hodila v Joga studio Ramayana, Jacqueline je bila res enkratna učiteljica, a žal se ne ujameva s termini. Zelo težko sem se odločila za ‘učitelja na slepo’, a materinstvo so očitno sami kompromisi in pristala sem v City jogi. Že takoj ko sem stopila v njihove prostore, mi je bilo prijetno – toplina, vonj po čaju, umirjeno vzdušje.

Ob 7:30 sem bila v dvorani. Še vsa zalepljena, nič kaj v joga vzdušju. Potem pa smo začeli s prvimi vajami in v minuti ali dveh je kotičke mojih ustnic povzdignilo navzgor in jih držalo tam še ves dan.

Poleg tega, da sem se odlično počutila telesno, sem bila popolnoma prizemljena – s hčerkico sva popoldne gledali listje, kako pada z dreves v svojem počasnem plesu, na deteljicah sva opazovali majcene, čisto majcene dežne kapljice, kakršnih prej še nikdar nisem opazila.

Glede na vpisano prehrano v Mobilni fitnes sem celo opazila, da sem bila danes spet v mejah svojih polj in da so bila razmerja med hranili res super! Morda je to le naključje, saj se nisem posebej pazila, ali pa joga res tako dobro vpliva name? Kakorkoli – joga je definitivno vadba, ki je ne smem zanemariti! Pa saj to vem že zelo dolgo, a ne?